Celota bivanja, neskončni zbir posamičnih mikrokozmosov, se mi zdi popolnoma nedoumljiva in vse kar lahko naredim, da bi se vsaj malo umestila vanjo, je, da se trudim razumeti to bivanje kot ciklično obnavljanje narave; v njej se življenja rojevajo, spoznavajo se v podobnostih in potem minevajo ter puščajo za seboj nabor znanj, pripovedi in spominov. Zato slikam tudi naravo in bitja v njej; predvsem kraje, ki jim še danes pravim “domači”, nad katerimi kraljuje planota Nanos, na njej pa se svetlika zlato-srebrna trava, ter barjanske travnike, gozdove in ribnike, med katerimi živim svoje odraslo živiljenje.

Ta mala slika pa je moj poklon Casparju Davidu Friedrichu, slikarju iz obdobja romantične likovne umetnosti.